Kdo je moj Bližnji? Temeljno vprašanje naše vere in naših odnosov.

Navajeni smo teološko pravilno odgovoriti: Naš bližnji je vsak človek. A Jezus nakaže, da je bil v priliki o usmiljenem Samarijanu od treh mimoidočih bližnji le Samarijan. Duhovnik in levit nista bila bližnja pretepenemu.

Jezus sprašuje: »Kaj se ti zdi, kateri od teh treh je bil bližnji tistemu, ki je padel med razbojnike?«

Učitelj postave je razumel: »Tisti, ki mu je izkazal usmiljenje.«

In Jezus mu je rekel: »Pojdi in ti delaj prav tako!«

Ustavimo se ob dejstvu, da je bil med tremi le en bližnji, in se vprašajmo: Od koga je odvisno, ali bomo v drugem videli bližnjega ali ne? Od pretepenega ali od mimoidočega? Pretepeni je bil isti, drugačni so bili trije mimoidoči! Če nam Jezus pravi, naj bomo tudi mi podobni Samarijanu, je pomemben odgovor na vprašanje: Kaj je oviralo duhovnika in levita, da nista postala bližnja pretepenemu, in kaj je pomagalo Samarijanu, da je postal bližnji? Sklepamo lahko takole: Duhovnik in levit sta imela pomembni službi, bila sta »pomembna« in to je zameglilo njun pogled. V pretepenem nista videla bližnjega in zato tudi sama nista postala bližnja njemu. Samarijan pa je bil preziran, manjvreden od Judov in je najbrž v drugem srečal podobnega reveža, kot je on sam. V drugem je videl sočloveka, prepoznal je bližnjega in mu postal bližnji.

/Po: Ervin Mozetič/

Jezus je povzel besedo in rekel: »Neki človek je šel iz Jeruzalema v Jeriho in je padel med razbojnike; ti so ga oplenili in mu zadali ran ter so odšli in ga pustili na pol mrtvega. Ko pa je neki popoten Samarijan prišel do njega in ga videl, se mu je v srce zasmilil. Pristopil je in vlil v njegove rane olja in vina ter jih obvezal; in posadil ga je na svoje živinče, peljal do gostišča in zanj poskrbel.«

/Lk 10,30. 33-34/