Najdragocenejše darilo, ki ga lahko pripravimo človeku, je, da mu odpustimo.
Nobena obdaritev ni mogočnejša od iskrenega odpuščanja. Običajen dar človeških rok zahteva sredstva in voljo, da drugega razveselimo, odpuščanje pa pripravljenost, da izničimo krivdo bližnjega.
Hudo vračamo z dobrim, čeprav je zahtevno. Zadolženost preoblikujemo v nezadolženost. Ponujamo bratsko in sestrsko ljubezen, ki ni zaslužena, a gradi večnost. Komur so namreč dolgovi odpuščeni, zadiha brez bremena. Vrnjeno mu je dostojanstvo neoporečnega človeka. Znova zmore v sebi vzpostaviti Božjo podobo. Odpuščanje je torej dar, ki razveseljuje in razbremenjuje po volji nebes.
Jezusova daritev na križu ne bi imela smisla, ko ne bi služila odpuščanju grehov človeštva. Šele Božje odpuščanje, čeprav do skrajnosti boleče, nas je moglo oprati vseh grehov in nas potrditi v Božjem posinovljenju. Tako je odpuščanje v svojem bistvu podaritev življenja.
/Po: P. Millonig, Zasidran v veri/