KAKO VELIKA PA JE TVOJA VERA?

Poročila se je pri tridesetih. Kazalo je, da bo zakon ostal brez otrok. Da bi si vsaj enega izprosila, sta z možem enajstkrat peš romala na božjo pot. Potem se jima je na veliko veselje rodila hči. “Ko bi se ne”, je pozneje ne enkrat rekel mož. Bila je zdrava, pridna in bistra. Odličnjakinja v šoli in pri verouku. V drugi gimnaziji je nepričakovano stopila pred starše in rekla: “Ne verujem več. Če me bosta silila, bom sicer hodila v cerkev, toda samo zaradi vaju in samo do polnoletnosti.” Pri enaindvajsetih se je na univerzi spoznala s študentom, ki je bil doma z Bližnjega vzhoda. Odšla je za njim in se poročila po tamkajšnjih obredih. Vsako leto pride z otroki za nekaj dni na obisk. Materi je že vnaprej dala vedeti: “Da mi ne boš otrokom govorila o Bogu ali jih vodila v cerkev! Pa da ti ne pride na misel, da bi jih učila križati se!”

Materi je hčerkino vedenje uganka in bolečina hkrati, vendar ji tega ne kaže. Skuša biti do nje dobra. Vsako jutro gre k maši in obhajilu, tri rožne vence na dan izmoli, petke preživlja ob kruhu in vodi. Vse to daruje za hčerko in za njeno družino. Polna je vedre vere. Ko so jo vprašali, če ji ni težko, ker je Bog ne usliši, je rekla: “Bog vsakogar usliši. Ker je večji od nas, nam bo dal več, kot ga prosimo in od njega pričakujemo. Presenečeni bomo, ko se bo to zgodilo. Tudi jaz bom presenečena. Kdaj in kako, pa ve samo on.” … »Žena, velika je tvoja vera!« lahko rečemo na to, kajne? Pa tvoja vera in zaupanje?

/Po: p. F. Cerarju/

Pleševa na križ,

ki je Partitura Očetovega Načrta,

in Duh naju dviga v ritmih

in Ti me tesno držiš,

zelo tesno,

da komaj diham …

In mi ni nič mar, ker si čisto blizu

in je Tvoj pogled popolnoma

prevzet od glasbe Svetega Duha,

ki je Glasba trpljenja,

in so ritmi odrešenja …

(s. Andreja Godnič, Očetova partitura /del/)