Jezus v današnjem evangeliju svari pred pismouki, ki se radi kažejo v dolgih oblačilih in opravljajo dolge molitve.

Jezusa ne bi prav razumeli, če bi sklepali, da nasprotuje dolgim oblekam in dolgim molitvam. Prav tako bi bili v zmoti, če bi mislili, da zahteva, naj bo oboje kratko. To dvoje spada med tiste zunanje reči, ki same po sebi niso ne dobre ne slabe. Postanejo pa dobre, kadar jih kdo uporablja z dobrim namenom, in slabe, kadar jih uporablja s slabim. Taki so bili nekateri izmed pismoukov: lakomni, slavohlepni in hinavski. Da bi pa naredili na ljudi vtis duhovnosti in svetosti, so si nadevali dolga oblačila in javno opravljali dolge molitve. Zunanje znake pobožnosti so zlorabljali z namenom, da bi prekrili notranjo pokvarjenost. Jezus je to popačenost razkrinkaval in poslušalce opozarjal, naj temu sprenevedanju ne nasedajo.

Priložnost, da to svoje poučevanje dopolni, se mu je ponudila, ko je prišel v tempelj. Opazil je, kako so nekateri metali denar v zakladnico. Gotovo je bil  marsikoga med njimi vesel, ko je videl, kako velik del svojih dohodkov prispeva za hišo njegovega Očeta. Apostole pa je spet opomnil, naj ne nasedajo zunanjemu videzu. Bogat dar, ki ga nekdo da, je lahko zares znak njegove velikodušnosti. A je tudi možno, da je le maska, pod katero skriva notranjo pokvarjenost. Prav tako je z revnim darom: lahko je znak darovalčeve notranje revščine, lahko pa se za njim skriva biser vere in ljubezni. Tak biser je bilo srce vdove, ki je vrgla v zakladnico le borna dva novčiča.

Bog nam ne določa, kako naj se oblačimo, kakšne molitve naj opravljamo in kakšne darove naj nosimo v cerkev. Vsakdo naj se ravna po lastni presoji. Z nobeno zunanjostjo pa ga ne bomo pretentali in z nikakršnim darom ga ne bomo preslepili, da ne bi videl v našo notranjost in precenil vrednosti našega srca.                                                              

Po: p. F. Cerar, Beseda da Besedo

nalagam novice...