Biti zavetišče ni samo obljuba, ampak v osebi Jezusa Kristusa postane resničnost – Bog med nami, ki obljubljeno zavetje, naredi konkretno in vidno. Jezus Kristus je resnično Božje zavetje za uboge. Po svoji pokorščini Očetu se spusti do najnižje točke, kjer se nahajajo najbolj zadnji. Vsem pride naproti in vsakemu ponudi varno zavetišče: »Pridite k meni vsi, ki se trudite in ste obremenjeni, in jaz vam bom dal, da se boste spočili« (Mt 11,28). V Jezusu Bog ne samo varuje človeško revščino, ampak jo deli z nami vse do križa.
Ubogi našega časa so pozabljeni in odrinjeni: poleg kruha so oropani tudi besede in obraza. Naj ti srečajo Božjega Sina, ki se vsem približa, ne da bi koga zanemaril.
Naj ga najprej srečajo v tistih, ki se imenujemo kristjani. V Cerkvi, ki je njegovo Telo, je Jezus tisti, ki daje kruh in prijateljstvo; prinaša luč in obzorje upanja; izgovarja imena vseh in vsakomur vrača dostojanstvo.
Jezus iz Nazareta je Božji dar ubogim. /Iz poslanice papeža Leona XIV. za Dan revnih 2026/