Staro je minilo. Glejte, nastalo je novo. Vse je od Boga, ki nas je po Kristusu spravil s seboj, nam pa nalóžil službo sprave. (2 Kor 5,17-18)
Jezusova zgodba o usmiljenem očetu in dveh sinovih nam govori o Božjem odnosu do nas, pa tudi o naših medsebojnih odnostih. Tekmovalnost in zavist ubijata naše sodelovanje. Večkrat se zapiramo vase in bežimo iz odnosov. Nazadnje je v nas kup jeze in nezadovoljstva. Ukvarjamo se le še s tem, kaj počne drugi in kako ubogi smo, ker nihče ne poskrbi za nas. Tudi če nam kdo želi predstaviti drugačno podobo, je ne želimo ali ne moremo slišati. Rešitev je preprosta, a čeprav na nek način zahtevna. Začeti moramo z vprašanjem o ljubečem Očetu. Slišati moramo tisto, kar nam želi povedati. Če ne, pa se moramo vsaj podati na lov za svobodo kot mlajši sin. Prepričan sem, da nas bo pot v svobodo pripeljala na domači prag, ki istemu Očetu, ki smo ga na začetku videli kot krivičnega. Nikar pa ne ostajajmo nesrečni doma z goro krivice in obsojanja. Vse je boljše kot ostati nesrečen godrnjač! /po: E. Mozetič/