»Ob Božji obljubi ni podvómil v neveri, marveč se je v svoji veri še okrépil in izkazal čast Bogu. Popolnoma je bil prepričan, da more Bog to, kar je obljubil, tudi uresničiti. Zato se mu je to tudi štelo v pravičnost. To, da mu je bilo šteto, pa ni bilo zapisano samo zaradi njega, temveč tudi zaradi nas. Saj se bo štelo tudi nam, ker verujemo vanj, ki je obúdil od mrtvih Jezusa, našega Gospoda.« /Rim 4,20-24/
On, ki večna je Beseda, nov obred nam podeli, ko z besedo kruh in vino s premeni v Telo in Kri. Ne zaznajo tega čuti, vera nas dovolj uči.
V Zakramentu vse svetosti počastimo Jezusa, v novi daje nam skrivnosti Kruh življenja večnega; v naših čutov pa slabosti živa vera luč nam da.
Tebi, Oče, z ljubim Sinom, čast pojo naj vse stvari; Svetega Duha enako naj slavé jeziki vsi. Troedinemu naj Bogu, slava vekomaj doni. Amen.
/Iz pesmi Jezik moj skrivnost opevaj/