Čeprav je bil namreč v podobi Boga, se ni ljubosumno oklepal svoje enakosti z Bogom, ampak je sam sebe izpraznil tako, da je prevzel podobo služabnika in postal podoben ljudem. Po zunanjosti je bil kakor človek in je sam sebe ponižal tako, da je postal pokoren vse do smrti, in sicer smrti na križu. Zato ga je Bog povzdignil nad vse in mu podaril ime, ki je nad vsakim imenom. /Flp 2,6-9/

 

Hvaležno te častimo, Najvišji!

Ponižal si se, da bi nas povišal.

Sprejel si sramotenje,

da bi nam zaslužil čast.

Postal si ubog,

da bi nas obogatil.

Dal si se vkleniti,

da bi nas osvobodil.

Pustil si si vzeti oblačila,

da bi nas oblekel.

Bil si kronan s trnjem,

da bi mi postali kralji.

Uklonil si se smrti, da bi mi živeli.

Bil si položen v gob,

da bi nas obudil.

»Hozana!« Blagoslovljen,

ki prihajaš v sijaju svoje božanske dobrote!

/J. Suavenay/

 

VZKLIK »hozana«, ki se spreminja v »križaj ga«

Če se je ljudstvu, ki je živelo z Jezusom, moglo zgoditi to, da je v nedeljo slavilo Jezusa in ga razglašalo za kralja, še isti teden pa je sodelovalo pri obsodbi in usmrtitvi, potem si najbrž ne kaže domišljati, da smo mi kaj boljši. Zato je prav, da se vprašamo, kdaj počnemo kaj podobnega, kdaj smo mi tako nedosledni, da skoraj v isti sapi slavimo in križamo svojega bližnjega in v njem Kristusa.

V čem je bil ključni preobrat in zakaj se je zgodil. Besedni preobrat je jasen. Iz vzklika: “Hozána! Blagoslovljen, ki prihaja v Gospodovem imenu!” se je rodil: “Križaj ga!” Na nek način so Judje na cvetno nedeljo pozdravljali Jezusa kot Judovskega kralja in Božjega Sina, medtem ko so ga na veliki petek prav zaradi tega naslova obsodili in križali. Preobrat se je torej zgodil prav v pogledu na kraljevsko dostojanstvo in Božje sinovstvo. Najprej je Jezus ta naziv zaslužil, potem pa je bil prav ta razlog za križanje. Češ, prilastil si je nekaj, kar ni njegovega. Kako to? Jezus ni hotel biti kralj, za kralja ga je postavilo ljudstvo. In hkrati, ga je isto ljudstvo križalo, ker se je delal kralja in Božjega Sina.

Ljudje so si želeli kralja, in sicer takšnega, ki bo delal čudeže, delil dobrote in nič zahteval. Nekaj dni za tem pa se je zgodil preobrat. Voditelji so pritisnili na ljudstvo, ljudje so se zbali za svojo kožo, za svoje privilegije in se dali nahujskati proti Judovskemu kralju.

Lahko bi rekli, da se je obrat zgodil le na zunaj. V notranjosti ljudi pa že živi dvojni človek: tisti, ki vidi dobro in mu želi slediti, in tisti, ki je zaradi odpora do vsega težkega in zahtevnega pripravljen križati nedolžnega. Kdaj se ta preobrat zgodi, je pravzaprav nepomembno. Pomembno je, da se to dogaja in da moramo biti na to nedoslednost pozorni.

Vsi smo nedosledni in vidimo v 'kraljih' tisto, kar si želimo videti. In ko nam ne »pašejo« več, vpijemo: Križaj ga! Vseh teh obratov ne bi bilo, teh presenečen ne bi doživljali, če bi gledali v globino in bili vedno zvesti resnici. Vprašajmo se, koliko smo pa mi zvesti resnici. /Po: E. Mozetič/

nalagam novice...